Jul 07 2017

Punca iz bloka

Objavil andys pod nekategorizirano

Smo naredili predvčerajšnjim en tak čisto easy sprehod v mestu. Med bloki, pa do otroškega igrišča, odkrili smo, kje imajo sredi mesta skrite vrtove…..In me je prevzel en star občutek – znan občutek. Počutila sem se fajn, res fajn, preprosto fajn. Izgleda, da  je ta domačnost bloka še vedno nekje v meni. Pa saj sem punca iz bloka. Ponosna punca iz bloka. V par minutah lahko naštejem nešteto nešteto prednosti – bom kar govorila in govorila in ne bom nehala govoriti. Moj dragi že ve, da boljše, da ne začnem, ker se vse sproži kot plaz. Zdaj bo izgledalo, da sem nehvaležna in mi bivanje v hiši morebiti ne pomeni toliko kot bi mi moralo pomeniti. Jaz samo cenim otroštvo, ki sem ga prebila v blokovskem naselju – kjer nismo imeli ničesar a smo imeli vse. Sedaj opazujem moja otroka in sosedske otroke. In si rečem kaj se je zgodilo? Halo? Kje smo? A se lahko prosim moja punca pride igrat k vam? Prošnje….?Svoj trampolin, svoj bazen, svojo gugalnico, svoj peskovnik. Vse to rabijo kajne? Vsi rabijo vse te stvari. Vsi jih potrebujejo zase. In mi bomo zombiji – čudaki v hiši – če tega vsega ne bomo imeli – kajne? To mi je tuje. To težko dojemam razumno. Ker vem, da bi si morali stvari deliti in se boriti za preklemano skupno igro. Vsi otroci, vsi starši, ves svet. Brez tistega mi mamo pa to, mi mamo pa ono. Vsi naj imajo vse – zato so mi blizu otroška igrišča med bloki, vse je od vseh in vsi so enaki. Preklemane razlike. In prazen prostor v glavah staršev – vse za svojega otroka – pa vendar otrok potrebuje samo igro in čas in drugega otroka – prijatelja. Vsa umetnost v enem stavku. Zelo sem občutljiva glede tega in rada imam otroke, vse otroke. Zelo rada. Otroci so tako krasni, tako lepi, tako beli. In kako hitro jim že škodimo – boljše, da ne razmišljam preveč in naprej……Še bom vozila otroka na skupna igrišča v mesto – zanalašč in ker mi je fajn – pa tudi onadva se počutita super – pa saj sta vendar otroka – potrebujeta ta otroški adrenalinček – medtem , bom pa vesela vsakega povabila sosedov, da se lahko moj otrok pride igrat v “njigov geto” ali obratno – pa ne me razumet narobe – z vsemi sosedi se razumemo – se tudi hodijo igrat drug drugemu – ampak tega je občutno premalo – ker so otroci preveč na vrvici, če se me razume. In starši se bojimo to vrvico prerezat. Manjka ta blokovska kultura, blokovski duh. Pa kaj jaz vem – jaz sem samo punca iz bloka. In jaz samo to preklemano neskladje in nepravilnost močno občutim in zaznavam. Vsi otroci naj bodo enaki. Brez več ali manj. Pa večkrat gremo med bloke. Hiše so “preveč resne”.

Rezultat iskanja slik za otroško igrišče med bloki

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jun 27 2017

Vesolje

Objavil andys pod nekategorizirano

Sem ugotovila pri sebi eno zanimivo “deformacijo”. Vedno, ko je za mano kakšen od “težjih dni” – pač, ko nakako z dnevom nisem zadovoljna in se mi zdi,da s seboj nosim kopico odvečnih banalnosti, sama sebe zalotim, da vedno začnem gledati kratke videe o vesolju. Neverjetno kako pomirijo. In moji problemi – ki itak, da to niso – v trenu izginejo. In potem zmorem zaspati. Lahko noč!

Beautiful sunrise video taken by International Space Station astronauts

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jun 25 2017

Tek vrača mladost

Objavil andys pod nekategorizirano

Zopet sem tekla. Tek  rojeva toliko pozitivnih emocij, ki jih ni moč ubesediti. Predstavlja umik. Tunel v svetlobo – iz katere prideš  osvetljen. Ne pretiravam, če rečem, da gre za občutenje čisto posebne svobode. Gre za potovanje. K sebi.  K umirjenosti. Včasih ga je težko razumeti. Greš tečt  izmozgan, tečeš, se ” matraš” – domov se vrneš svež, zagnan, vesel, veder, poln elana. To je tek. Ali ga vzameš za svojega ali ga sovražiš. Če ga vzameš za svojega te zasvoji. In ne znaš brez njega, ker ne zmoreš. Predstavlja eno ljubezen v življenju več. Pa saj. Kako te ne bi pritegnil – če z njim v sleherno celico tvojega telesa priteka mladost. Takšna mladost, ki sem jo čutila kot najstnica. Ja prav takšna. Nikjer je ne morem podoživeti. Le v teku se vrne k meni z vso polnostjo in me napolni s tistim krasnim občutkom – da sem, da zmorem…Kje je moč drugje dobiti zastonj ta vznesen občutek svobode, ko si zlit z naravo, veter ti mrši lase, v ušesih pa ti Bajaga pripoveduje zgodbo. In plešeš, in tečeš, in plešeš in tečeš. In nisi več samo utrujena mama in nervozna žena in nevoščljiva prijateljica. Postaneš lahko boljša. Resnično. Tek ponuja zadovoljstvo, ki ti  ga poleg najpomembnejše stvari v življenju ( to v kar verjameš, to kar  edinole osmišlja bivanje), ne zmore ponuditi ta svet. Ki je prehiter, da bi čutil. Ki je pretrd, da bi razumel. Tek ljubim. Zato tečem. Amen.

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Jun 18 2017

ČISTA VEST

Objavil andys pod nekategorizirano

Se mi zdi da je še edinole čista vest, pa naj gre za način prehranjevanja, pogleda na svet, zaznavanja, dojemanja, čutenja, ižražanja –  tista, ki človeka dela Človeka. Ki človeka dela “normalnega”. Kot Alarm. Signal. Kot Rdeča luč na semaforju. Zaustavi se. Stoj – in se začuti. Začuti sebe in druge. Vse kar ni prav – pač ni normalno. Ne delajmo se pametnejši od vesti. Če mislimo, da je ne potrebujemo smo idioti. Nasilje rodi nasilje. Danes je umrl Gašper Tič………

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 29 2016

Med življenjem in smrtjo

Objavil andys pod nekategorizirano

Ne bom razkrila tvojega imena. Tako zelo si mi zlezel pod kožo in prirasel k srcu – morda sem dopustila preveč – šla s čustvi predaleč – vendar sem človek, ki čutim in še dobro, da čutim – če se me ne bi dotaknilo tvoje trpljenje – potem zagotovo ne bi bila normalna. Zdaj ležiš na oddelku naše domače bolnišnice. In jaz si želim, da bi umrl. Tega nisem tako pristno začutila v vsej svoji poklicni karieri za nikogar. Zate želim, da bi umrl čimprej. Da bi zaspal. V miru. In predvsem, da te ne bi  bolelo. Ko sva te z mojo drago sodelavko v četrtek zjutraj našli v mlaki krvi sem se zavedala, da tega prizora niti ena od naju ne bo izbrisala iz najinih čustvenih glav. V tistih nekaj sekundah sem zasovražila svoj poklic – na smrt. Zaželela sem si, da delam v preklemani cvetličarni, kjer zavijam prelepe šopke v celofan. Tako zelo prazna s solznimi očmi, ki sem si jih brisala, sem šla po hodniku. Poklicala nujno medicinsko pomoč in v nekaj minutah je bila tvoja postelja prazna. To je bil uvod v delovni dan, ki se je nadaljeval  s tremi novimi sprejemi zelo bolanih stanovalcev. Potlačila sem misel nate. Obvestila tvojo mamo, da si zopet v bolnišnici. Zopet se mi zahvaljevala iz srca, izražala hvaležnost, me ganila do solz….Misel nate je zopet privrela na poti domov, pa še velikokrat doma – ko so me spraševali, če sem zares v redu….Še dobro, da obstaja papir, ki je vedno v takšni ali drugačni obliki popil mojo bolečino…Želim, da čimprej umreš. Mlad si, tvoje srce je dobro, tvoj razum je kristalno čist. In to najbolj boli. Ta ogabna cona med življenjem in smrtjo. Tukaj tičiš že par mesecev. Želim, da bi jo  zapustil. Edina uteha mi je to, da smo zate naredili popolnoma vse kar smo lahko – izčrpali smo vse možnosti- ni se izšlo po tvojih željah. Žal mi je. Niso te hoteli sprejeti na oddelek v tvoj domači kraj – tam bi bil bliže mami – povedali so, da želja ni indikacija za sprejem. Zvečer sem klicala nazaj v službo, tako zelo sem si želela, da bi lahko ostal in bi te mama lahko prišla vsak dan stisnit. Tako sem bila razočarana in potrta, ko mi je sodelavec zaupal, da si se vrnil in, da si mu na list papirja napisal, da boš umrl pri nas……Domovi starejših v domačem kraju te niso hoteli – preveč grda diagnoza in preveč bi stal. Hospic se žal ponaša samo v glavnem mestu, v tvojem domačem kraju nima hiše. 80-letna mama – poznave se izključno prek pogostih klicev – zelo posebna mama, ki te ima zelo rada – pa te ni mogla vzeti k sebi. Ne da te ne bi hotela – ni te mogla – zaradi številnih bolezni, ki pestijo njo samo. Predvsem pa se je bala, da bi se zrušila ob pogledu nate, ko bi se tako zelo počasi poslavljal. Vse kar je lahko naredila je , da je zaprosila duhovnika – nikogar drugega namreč ni imela in ni mogla najti, da bi jo peljal objet in stisnit umirajočega sina. Kako zelo sem čutila s tabo, ko si mi pisal v majhen zvezek, ki si ga imel na mizi. Kako zelo sem bila ganjena, ko sem s tresočimi rokami držala v rokah telefon, da si lahko govoril z mamo. Nisi mogel odgovoriti nazaj. Jaz sem te božala po glavi po  maminih željah in ti govorila, da te ima mama zelo rada – to ti je večkrat ponavljala po telefonu tudi sama. Takrat si mi v zvezek z velikimi tiskanimi črkami napisal HVALA. In v očeh si imel hvaležnost, ki me je pobožala. Razumela sem te tudi takrat, ko si si izpulil elastomersko črpalko ali bil tako jezen, da si v nas metal stvari. Timu sem povedala, da bi jaz na tvojem  mestu v njih vrgla še kaj večjega. Želela sem, da razumejo, kako zelo trpiš in da se več ne obvladuješ. Izredno neopisljivo sem ponosna na člane mojega tima, kako empatično in humano so postopali sleherno minuto od tvojega sprejema dalje in kako zelo so čutili in dihali s tabo. To počnemo upam trditi vsi tudi ta trenutek. Zelo si vplival name, zelo si vplival na sodelavce. Sleherni dan, ki ga doživljam z najbližnjimi je intenzivnejši v čustvovanju. To si mi dal. Hvaležnost. Prisotna je bila že prej zdaj je intenzivnejša. Hvaležnost, da sem živa, da lahko ljubim in sem ljubljena. Ne bom te imenovala. Želim, da zaspiš. Čimprej. In naj te ne boli. I. tudi jaz te imam rada…………………………………….

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 27 2016

Pogum

Objavil andys pod nekategorizirano

Danes sem bila menda pogumna. Jaz temu ne bi pripisovala velika pomena dokler ne naredim spremembe na bolje. Ampak včasih je že to dovolj, da narediš nekaj norega in, da si upaš. Danes je bil en tak čudaški dan. Namesto počitka sem počela preklemano težke stvari – za kar nimam popolnoma nobene garancije, da se mi bodo obrestovale. Ampak že to, da se premikam počasi kot mravlja proti svojemu cilju – že to je uspeh. In to, da vem kaj hočem. Sedaj sneži in jaz pijem ingverjev čaj – v skorajšnjem maju. In si mislim – ljudje se smilijo samim sebi – vsakdo kdor hoče lahko dela – sam potrudit se je treba. In vedet kaj hudiča v življenju hočeš in kje so prioritete. Jaz sem glede tega poštimala v glavi in zato lažje spim. In vem – nekega prelepega dne se bo zasukalo tudi meni  - na boljše. Amen

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 21 2016

BITI MAMA?

Objavil andys pod nekategorizirano

Največji izziv vseh mam danes (za razliko od mam pred 50 leti, ki so svojo vlogo matere in žene lahko res verjetneje pristneje živele in doživljale) predstavlja večna bitka s časom. Popolna mama, mama multipraktik, ki vse zmore in zna – povrh vsega pa je še lepa, pametna, vedno urejena in uspešna v službi. Kaj je bila poglavitna vloga matere pred nekaj desetletji – to, da je živela za otroke, za družino, da je vzgajala. Danes je biti mama postala postranska vloga. Vloga, ki jo opravljaš sočasno z več več drugimi vlogami. Ali celo vloga, ki je družino postavila za druge pomembnejše, uglednejše vloge. SAJ BITI MAMA -TO ZMORE VSAK. Biti uspešna v službi, lepa, pametna pa ni stvar, ki je samoumevna kajne? Vendar pa se vloga vzgoje pred nekaj desetletji in danes ni spremenila. Ostaja ista. Iz pristnejše se je počasi izrodila v površno. In kaj me najbolj skrbi? Kako bomo v tej večni bitki s časom mamice in očetje uspeli vzgojiti naša majhna in nežna bitjeca v ljubeče, empatične, ljubeznive, nenasilne posameznike, ki bodo znali ljubiti, sprejemati drugačnost, deliti. Kako vsaditi ljubezen do ptic, mravljic, metuljev? Kako nam bo uspelo v večni bitki s časom naše majhne 24 urne opazovalce prepričati, da smo tudi sami takšni? SMO RES?

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 25 2015

Usmiljenje

Objavil andys pod nekategorizirano

Beseda begunec je prav nagravžna.

Zato, ker je apriori kriva.

Zato, ker pomeni tovor.

Zato, ker je odvečna.

Zato, ker jemlje dostojanstvo

Zato ker predstavlja grožnjo.

Zato, ker  jo v zadnjem času razumemo hudo  narobe.

Jutri sem lahko Begunka. Tovor na nikogaršnji ladji, ki se bo mogoče potopila.

A veste in ravno tega me je strah.

Ker bom čutena in razumljena kot grožnja.

Kje je usmiljenje????????????????????????

A smo sploh še ljudje????????????????????

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 24 2015

KAMEN

Objavil andys pod nekategorizirano

Prezrt in pohojen.
Popljuvan.
Prevečkrat zavržen in sam.

Tako mrtev. Kot človek.

Kdaj sta se zlila?
Od kdaj si kamén?
Kje je srce?

Ne vidiš begunca, ki gre.
Ne čutiš utripa.

Si mrtev. Kot kamen.

Kdaj sta se zlila?

Kje je srce?

Rezultat iskanja slik za STONE

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 18 2015

Tek s ptiči

Objavil andys pod nekategorizirano

Kako lepo ampak zares lepo je, ko lahko tečeš še po svetlem. Dva dni zaporedoma mi je uspelo teči v meni najljubšem delu dneva. Ko ujameš svetlobo, ki počasi tone. Ko se dan poslavlja in preveša v večer. Ko drevesa šepetajo “lahko noč” in so nad teboj ptice, jate ptic. Potem ustaviš glasbo in jim prisluhneš. In si ganjen- nad lepoto preprostega dne. Dovolj prevzet, da se do popolnosti umiriš. Tek s ptiči – ja tega si bom zapomnila….Prelepo!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Starejši zapisi »