Jun 25 2017

Tek vrača mladost

Objavil andys pod nekategorizirano

Zopet sem tekla. Tek  rojeva toliko pozitivnih emocij, ki jih ni moč ubesediti. Predstavlja umik. Tunel v svetlobo – iz katere prideš  osvetljen. Ne pretiravam, če rečem, da gre za občutenje čisto posebne svobode. Gre za potovanje. K sebi.  K umirjenosti. Včasih ga je težko razumeti. Greš tečt  izmozgan, tečeš, se ” matraš” – domov se vrneš svež, zagnan, vesel, veder, poln elana. To je tek. Ali ga vzameš za svojega ali ga sovražiš. Če ga vzameš za svojega te zasvoji. In ne znaš brez njega, ker ne zmoreš. Predstavlja eno ljubezen v življenju več. Pa saj. Kako te ne bi pritegnil – če z njim v sleherno celico tvojega telesa priteka mladost. Takšna mladost, ki sem jo čutila kot najstnica. Ja prav takšna. Nikjer je ne morem podoživeti. Le v teku se vrne k meni z vso polnostjo in me napolni s tistim krasnim občutkom – da sem, da zmorem…Kje je moč drugje dobiti zastonj ta vznesen občutek svobode, ko si zlit z naravo, veter ti mrši lase, v ušesih pa ti Bajaga pripoveduje zgodbo. In plešeš, in tečeš, in plešeš in tečeš. In nisi več samo utrujena mama in nervozna žena in nevoščljiva prijateljica. Postaneš lahko boljša. Resnično. Tek ponuja zadovoljstvo, ki ti  ga poleg najpomembnejše stvari v življenju ( to v kar verjameš, to kar  edinole osmišlja bivanje), ne zmore ponuditi ta svet. Ki je prehiter, da bi čutil. Ki je pretrd, da bi razumel. Tek ljubim. Zato tečem. Amen.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jun 18 2017

ČISTA VEST

Objavil andys pod nekategorizirano

Se mi zdi da je še edinole čista vest, pa naj gre za način prehranjevanja, pogleda na svet, zaznavanja, dojemanja, čutenja, ižražanja –  tista, ki človeka dela Človeka. Ki človeka dela “normalnega”. Kot Alarm. Signal. Kot Rdeča luč na semaforju. Zaustavi se. Stoj – in se začuti. Začuti sebe in druge. Vse kar ni prav – pač ni normalno. Ne delajmo se pametnejši od vesti. Če mislimo, da je ne potrebujemo smo idioti. Nasilje rodi nasilje. Danes je umrl Gašper Tič………

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 29 2016

Med življenjem in smrtjo

Objavil andys pod nekategorizirano

Ne bom razkrila tvojega imena. Tako zelo si mi zlezel pod kožo in prirasel k srcu – morda sem dopustila preveč – šla s čustvi predaleč – vendar sem človek, ki čutim in še dobro, da čutim – če se me ne bi dotaknilo tvoje trpljenje – potem zagotovo ne bi bila normalna. Zdaj ležiš na oddelku naše domače bolnišnice. In jaz si želim, da bi umrl. Tega nisem tako pristno začutila v vsej svoji poklicni karieri za nikogar. Zate želim, da bi umrl čimprej. Da bi zaspal. V miru. In predvsem, da te ne bi  bolelo. Ko sva te z mojo drago sodelavko v četrtek zjutraj našli v mlaki krvi sem se zavedala, da tega prizora niti ena od naju ne bo izbrisala iz najinih čustvenih glav. V tistih nekaj sekundah sem zasovražila svoj poklic – na smrt. Zaželela sem si, da delam v preklemani cvetličarni, kjer zavijam prelepe šopke v celofan. Tako zelo prazna s solznimi očmi, ki sem si jih brisala, sem šla po hodniku. Poklicala nujno medicinsko pomoč in v nekaj minutah je bila tvoja postelja prazna. To je bil uvod v delovni dan, ki se je nadaljeval  s tremi novimi sprejemi zelo bolanih stanovalcev. Potlačila sem misel nate. Obvestila tvojo mamo, da si zopet v bolnišnici. Zopet se mi zahvaljevala iz srca, izražala hvaležnost, me ganila do solz….Misel nate je zopet privrela na poti domov, pa še velikokrat doma – ko so me spraševali, če sem zares v redu….Še dobro, da obstaja papir, ki je vedno v takšni ali drugačni obliki popil mojo bolečino…Želim, da čimprej umreš. Mlad si, tvoje srce je dobro, tvoj razum je kristalno čist. In to najbolj boli. Ta ogabna cona med življenjem in smrtjo. Tukaj tičiš že par mesecev. Želim, da bi jo  zapustil. Edina uteha mi je to, da smo zate naredili popolnoma vse kar smo lahko – izčrpali smo vse možnosti- ni se izšlo po tvojih željah. Žal mi je. Niso te hoteli sprejeti na oddelek v tvoj domači kraj – tam bi bil bliže mami – povedali so, da želja ni indikacija za sprejem. Zvečer sem klicala nazaj v službo, tako zelo sem si želela, da bi lahko ostal in bi te mama lahko prišla vsak dan stisnit. Tako sem bila razočarana in potrta, ko mi je sodelavec zaupal, da si se vrnil in, da si mu na list papirja napisal, da boš umrl pri nas……Domovi starejših v domačem kraju te niso hoteli – preveč grda diagnoza in preveč bi stal. Hospic se žal ponaša samo v glavnem mestu, v tvojem domačem kraju nima hiše. 80-letna mama – poznave se izključno prek pogostih klicev – zelo posebna mama, ki te ima zelo rada – pa te ni mogla vzeti k sebi. Ne da te ne bi hotela – ni te mogla – zaradi številnih bolezni, ki pestijo njo samo. Predvsem pa se je bala, da bi se zrušila ob pogledu nate, ko bi se tako zelo počasi poslavljal. Vse kar je lahko naredila je , da je zaprosila duhovnika – nikogar drugega namreč ni imela in ni mogla najti, da bi jo peljal objet in stisnit umirajočega sina. Kako zelo sem čutila s tabo, ko si mi pisal v majhen zvezek, ki si ga imel na mizi. Kako zelo sem bila ganjena, ko sem s tresočimi rokami držala v rokah telefon, da si lahko govoril z mamo. Nisi mogel odgovoriti nazaj. Jaz sem te božala po glavi po  maminih željah in ti govorila, da te ima mama zelo rada – to ti je večkrat ponavljala po telefonu tudi sama. Takrat si mi v zvezek z velikimi tiskanimi črkami napisal HVALA. In v očeh si imel hvaležnost, ki me je pobožala. Razumela sem te tudi takrat, ko si si izpulil elastomersko črpalko ali bil tako jezen, da si v nas metal stvari. Timu sem povedala, da bi jaz na tvojem  mestu v njih vrgla še kaj večjega. Želela sem, da razumejo, kako zelo trpiš in da se več ne obvladuješ. Izredno neopisljivo sem ponosna na člane mojega tima, kako empatično in humano so postopali sleherno minuto od tvojega sprejema dalje in kako zelo so čutili in dihali s tabo. To počnemo upam trditi vsi tudi ta trenutek. Zelo si vplival name, zelo si vplival na sodelavce. Sleherni dan, ki ga doživljam z najbližnjimi je intenzivnejši v čustvovanju. To si mi dal. Hvaležnost. Prisotna je bila že prej zdaj je intenzivnejša. Hvaležnost, da sem živa, da lahko ljubim in sem ljubljena. Ne bom te imenovala. Želim, da zaspiš. Čimprej. In naj te ne boli. I. tudi jaz te imam rada…………………………………….

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 27 2016

Pogum

Objavil andys pod nekategorizirano

Danes sem bila menda pogumna. Jaz temu ne bi pripisovala velika pomena dokler ne naredim spremembe na bolje. Ampak včasih je že to dovolj, da narediš nekaj norega in, da si upaš. Danes je bil en tak čudaški dan. Namesto počitka sem počela preklemano težke stvari – za kar nimam popolnoma nobene garancije, da se mi bodo obrestovale. Ampak že to, da se premikam počasi kot mravlja proti svojemu cilju – že to je uspeh. In to, da vem kaj hočem. Sedaj sneži in jaz pijem ingverjev čaj – v skorajšnjem maju. In si mislim – ljudje se smilijo samim sebi – vsakdo kdor hoče lahko dela – sam potrudit se je treba. In vedet kaj hudiča v življenju hočeš in kje so prioritete. Jaz sem glede tega poštimala v glavi in zato lažje spim. In vem – nekega prelepega dne se bo zasukalo tudi meni  - na boljše. Amen

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 21 2016

BITI MAMA?

Objavil andys pod nekategorizirano

Največji izziv vseh mam danes (za razliko od mam pred 50 leti, ki so svojo vlogo matere in žene lahko res verjetneje pristneje živele in doživljale) predstavlja večna bitka s časom. Popolna mama, mama multipraktik, ki vse zmore in zna – povrh vsega pa je še lepa, pametna, vedno urejena in uspešna v službi. Kaj je bila poglavitna vloga matere pred nekaj desetletji – to, da je živela za otroke, za družino, da je vzgajala. Danes je biti mama postala postranska vloga. Vloga, ki jo opravljaš sočasno z več več drugimi vlogami. Ali celo vloga, ki je družino postavila za druge pomembnejše, uglednejše vloge. SAJ BITI MAMA -TO ZMORE VSAK. Biti uspešna v službi, lepa, pametna pa ni stvar, ki je samoumevna kajne? Vendar pa se vloga vzgoje pred nekaj desetletji in danes ni spremenila. Ostaja ista. Iz pristnejše se je počasi izrodila v površno. In kaj me najbolj skrbi? Kako bomo v tej večni bitki s časom mamice in očetje uspeli vzgojiti naša majhna in nežna bitjeca v ljubeče, empatične, ljubeznive, nenasilne posameznike, ki bodo znali ljubiti, sprejemati drugačnost, deliti. Kako vsaditi ljubezen do ptic, mravljic, metuljev? Kako nam bo uspelo v večni bitki s časom naše majhne 24 urne opazovalce prepričati, da smo tudi sami takšni? SMO RES?

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 25 2015

Usmiljenje

Objavil andys pod nekategorizirano

Beseda begunec je prav nagravžna.

Zato, ker je apriori kriva.

Zato, ker pomeni tovor.

Zato, ker je odvečna.

Zato, ker jemlje dostojanstvo

Zato ker predstavlja grožnjo.

Zato, ker  jo v zadnjem času razumemo hudo  narobe.

Jutri sem lahko Begunka. Tovor na nikogaršnji ladji, ki se bo mogoče potopila.

A veste in ravno tega me je strah.

Ker bom čutena in razumljena kot grožnja.

Kje je usmiljenje????????????????????????

A smo sploh še ljudje????????????????????

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 24 2015

KAMEN

Objavil andys pod nekategorizirano

Prezrt in pohojen.
Popljuvan.
Prevečkrat zavržen in sam.

Tako mrtev. Kot človek.

Kdaj sta se zlila?
Od kdaj si kamén?
Kje je srce?

Ne vidiš begunca, ki gre.
Ne čutiš utripa.

Si mrtev. Kot kamen.

Kdaj sta se zlila?

Kje je srce?

Rezultat iskanja slik za STONE

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 18 2015

Tek s ptiči

Objavil andys pod nekategorizirano

Kako lepo ampak zares lepo je, ko lahko tečeš še po svetlem. Dva dni zaporedoma mi je uspelo teči v meni najljubšem delu dneva. Ko ujameš svetlobo, ki počasi tone. Ko se dan poslavlja in preveša v večer. Ko drevesa šepetajo “lahko noč” in so nad teboj ptice, jate ptic. Potem ustaviš glasbo in jim prisluhneš. In si ganjen- nad lepoto preprostega dne. Dovolj prevzet, da se do popolnosti umiriš. Tek s ptiči – ja tega si bom zapomnila….Prelepo!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 17 2015

Novo, novejše, najnovejše

Objavil andys pod nekategorizirano

Izjava tedna:

“Tudi če ne rabim – kupim. Če pa je akcija. Pa še sosed ma!” – BRAVO!!!!!!!

Novo novejše najnovejše še nam zažira v glave.

Poceni, cenejše, najcenejše izpodjeda nam noge.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 13 2015

»Na drugi strani turobnega pogleda«

Objavil andys pod nekategorizirano

Ko stopamo čez prag zdravstvenih ali socialnovarstvenih ustanov imamo vedno velika pričakovanja. In prav je tako. Ko smo ranljivi, občutljivi, bolni , ranjeni bodisi fizično ali psihično, krhki, prestrašeni in osamljeni ne sme biti izgovorov in ne opravičil. Potrebujemo prijaznost, topel pogled, empatično komunikacijo, strokovno obravnavo, jasna navodila in usmerjanje – predvsem pa razumevanje dogajanja. To je osnova. To upravičeno pričakujemo in zahtevamo od zdravstvenih delavcev. In bolj smo ranljivi in občutljivi, tenkočutnejša je naša percepcija in posledično večje naše zahteve do zdravstvenega sistema. In ta poka po šivih. Ne zadovoljuje več naših osnovnih potreb. Ostali smo brez kruha in vode. Nabito polne čakalnice, ure čakanja, nasičeni in prezasedeni oddelki, kadrovska podhranjenost, časovna stiska, preobremenjen in izgorel kader. In kako naj znotraj omenjenega kaotičnega stanja ne poka po šivih tudi strokovnost? Ne le ljudje izgorel je celoten zdravstveni sistem, ki proizvaja zgolj še robote. In potem se praznijo baterije. Ljudi ne moremo previjati naprej in nazaj in ustvarjati umetne nasmeške znova in znova. Ljudje so se izpraznili. Baterije jim je požrl zdravstveni sistem in ne morejo se več smejati. Pristnost se začuti in je ni moč zaigrati. In tudi ta se je v preobremenjenosti izgubila. In potem smo razočarani znova in znova, ker naše potrebe niso zadovoljene, ker nismo bili primerno obravnavani, ker smo predolgo čakali, ker niso bili do nas dovolj prijazni, ker niso bili dovolj strokovni, dovolj hitri, dovolj pridni…A nikoli se v naših pričakovanjih ne zamislimo kaj je v ozadju, kaj je na drugi strani turobnega pogleda izčrpanega zdravstvenega delavca? Morebiti je to praznina v medicinski sestri – »nastala črna luknja«, ko sama ne zmore dati ničesar več od pomanjkljive rutine. In ta pomanjkljiva rutina ji daje kruh – da lahko preživi svoje štiri otroke. Medicinske sestre so tudi mame, veliko kje tudi mame in očetje v enem. Nekoč so bile zelo prijazne, danes so samo »zelo krive«. Za nastalo »črno luknjo« pa niso krive same. Ampak zdravstveni sistem. Kljub vsem dejstvom za mlačnost in hladnost odnosov ni opravičil. Merila naj še vedno bodo in ostanejo visoka. Ker je tako prav. Ker tako mora biti. Tukaj ne sme biti popuščanja. Le naš pogled naj bo širši. In, ko čakamo in ko nekaj ni takoj in tako kot bi si želeli, imejmo v mislih »kaj je na drugi strani turobnega pogleda«. Lahko bi bili samo ne daleč vstran – pa do zdravstvenih storitev sploh ne bi bili upravičeni.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Starejši zapisi »